Sam sebi sem postavil izziv, naresti par portretov, ki pa so me ob prvih privoljenjih ljudi prevzeli in se jih kar nisem mogel naslikati. Vsakega, ampak prav vsakega, ki se mi je zdel zanimiv sem vprašal, če lahko naredim njegov/njen portret, češ da delam reportažo. Pa saj sem tudi jo. Ta izlet je bil drugi, praktični del, nikonove šole reportažne fotografije, pri Arne Hodaliču. Verjetno sam od sebe ne bi šel. Tako pa ja, pač greš. Še vedno pod vtisom predavanja, kako so tiste slike nstajale, sem si rekel, da je pa najmanj kar lahko naredim, da lepo vprašam. Presenečen, da prav nič ni bolelo :). Vam pa ne morem opisati kako dobro se človek počuti, ko prebije led. Pa to ne v Maroku, Indiji, Nepalu ..., ampak v Lj.
ps: če se slučajno kdo od portretiranih ne strinja z objavo, naj sporoči in ga bom odmaknil.













2 komentarji:
Odličen prikaz dogajanja!
Sem vesel, da ti je všeč.
Objavite komentar